Adelaide von Wurmbrand-Stuppach se je rodila kot članica ene najpomembnejših avstrijskih plemiških družin, ki pa jo kljub njeni mednarodni prepoznavnosti še danes ni uvrstila med pomembne rodbinske člane.
To je uspelo njeni svakinji, slavni pianistki Stephanie Wurmbrand-Stuppach, ki se je 6. julija 1869 v Slovenskih Konjicah poročila z Adelminim bratom Ernstom.
Razlog, da jo rodbina ni izpostavila verjetno tiči v njenem ukvarjanju s spiritizmom, ki za krščanstvo ni sprejemljivo.
Za svojo pa smo jo vzeli Konjičani, ponosni smo na našo sokrajanko, ki je s svojimi zdravilnimi sposobnostmi uživala svetovno slavo in še danes zahajamo na pokopališče, da bi preskusili zdravilno energijo, ki seva iz njenega groba.
Adelma se je rodila leta 1840 v današnjem Ternopilu v Ukrajini. Prva leta svojega življenja je preživela v Avstro-Ogrski,v mestu Schwarzau, po smrti očeta leta 1846 pa je naslednjih deset let z materjo preživela v Prusiji. Že v otroštvu je spoznala svojo “dušo dvojčico”, madžarskega barona Ödöna von Vaya, s katerim se je pri njenih dvajsetih poročila. Ödön je izhajal iz politično pomembne in premožne madžarske protestantske plemiške družine.
Njegov oče, baron Miklos, je opravljal najvišje državne funkcije v madžarski vladi. Med madžarsko revolucijo leta 1848 je bil obsojen na smrt, a ga je Franc Jožef pomilostil, tako da je živel še vrsto let in umrl pri 92-tih.
Ker je Adelma kot katoličanka sklenila zakonsko zvezo s protestantom, jo je Cerkev izobčila. Precej let kasneje je tudi sama prestopila v moževo vero.
Zakonca sta najprej nekaj let živela v mestu Tiszalök na madžarsko-ukrajinski meji, po šestnajst skupnih letih, pa sta se odločila, da se bosta preselila. Novi kraj njunega skupnega bivališča sta izbrala dokaj na slepo, s pomočjo Adelminega prsta, ki se je med drsenjem po zemljevidu ustavil pri kraju Gonobitz, današnjih Slovenskih Konjicah.
Na Prevratu sta kupila graščino in od leta 1876 naprej živela v dvorcu, ki je še danes poznan pod imenom Baronvaj. Graščina je z leti izgubila ves svoj blišč, danes je stavba v dokaj slabem stanju in je razdeljena na več stanovanj.
Baronvaj
Adelmo je v Konjicah prevzela idiličnost okolja in ugodne klimatske razmere. Imela je rada konjiška poletja, ker se ji niso zdela prevroča.
Naproti Baronvaja je bila v tistih letih železniška postaja in složna zakonca sta pogosto z vlakom, nato pa z ladjo pogosto potovala v Čikat na otoku Lošinju, kjer sta imela vilo ob morju, ki sta jo poimenovala Adelma.
Med lokalnim kmečkim prebivalstvom je Adelma veljala za Avstrijko ali Madžarko. Njen pogovorni jezik je bila nemščina, za osnovni pogovor z lokalnim prebivalstvom pa se je naučila tudi slovensko. Ko se je Adelma preselila v Slovenske Konjice, se je že ukvarjala s spiritizmom in se je povezovala z duhovi umrlih.
Njen delovni kabinet je imel dvojno okno, skozenj pa je bil razgled na Tattenbachov grad, zato je Adelma večkrat omenjala duh viteza Tattenbacha, ki so ga zaradi sodelovanja v proticesarski zaroti obglavili leta 1671 v Grazu.
Adelma se je v duhu povezala tudi z danskim pravljičarjem Andersenom in z njegovo pomočjo medialno spisala nekaj pravljic, od njih prejeti zaslužek pa je podarila v dobrodelne namene.
Ivan Erazem Tattenbach in Hans Christian Andersen
Imela je tudi jasnovidne sposobnosti. Videla je avtomobil še preden so ga izumili, prav tako je predvidela iznajdbo orožja za popolno uničenje ljudi, dolgo preden je bila narejena prva atomska bomba.
Adelma in Ödön sta v srečni zakonski zvezi preživela polnih šestdeset let. V njunem zakonu nista imela otrok, skrbela pa sta, da so otroci iz revnih kmečkih družin iz okolice Slovenskih Konjic v šoli dobili topel obrok, juho in kruh. Za božič sta jih obdarovala. Finančno sta podprla izgradnjo bolnišnice, ki so jo v Slovenskih Konjicah odprli leta 1897, na Adelmin 57. rojstni dan.
Njen ljubljen mož Ödön je umrl 1. marca 1921 na Malem Lošinju. Adelma je tudi po moževi smrti živela v Baronvaju, kjer je 24. maja 1925 tudi umrla.
Iz neznanih razlogov njeni sorodniki niso izpolnili njene zadnje želje in je niso pokopali ob pokojnem možu na Malem Lošinju. Z dovoljenjem nadžupnika Franca Hrastelja, je bila zaradi evangeličanske vere pokopana na neposvečenem delu pokopališča pri sv. Ani na Zgornji Pristavi v Slovenskih Konjicah. Njen grob se nahaja v zgornjem levem kotu, ob sami ograji pokopališča.
Adelmino zdravljenje
Adelma je v mladosti pogosto trpela krčevite bolečine, zato je pomoč poiskala pri zdravniku, ki je v njej prepoznal sposobnosti medija. Za izboljšanje njenega zdravstvenega stanja ji je priporočal, naj te njene, po naravi dane sposobnosti, začne razvijati. Vendar Adelma tega nasveta ni upoštevala vse do leta 1865, ko je doživela naslednji močnejši napad krčev. Ta jo je prepričal, da je začela preskušati svoje sposobnosti avtomatičnega pisanja, pri katerem je roko popolnoma prepustila neznanim silam, ki so v celoti prevzele kontrolo nad vodenjem pisala.
Rezultati pisanja v transu so jo osupnili, saj je bila pisava popolnoma drugačna, zapisane misli so ji bile tuje, pisala pa je v različnih jezikih, tudi takšnih, ki jih sploh ni poznala, zato sta z možem le počasi razvozlavala napisano. Njen mož Odon ni imel nobenih posebnih energetsko duhovnih sposobnosti, je pa ženo brezmejno podpiral v razvoju njenih. Adelma je s pomočjo avtomatičnega pisanja pri svojih petindvajsetih začela vzpostavljati stike z duhovi umrlih, ki so ji posredovali različna védenja. Z njihovo pomočjo je leta 1866 v samo šestintridesetih dnevih spisala svojo prvo knjigo Duh, sila, snov, katere osnovna misel je, da je izvor vsega bivajočega duhovna razsežnost, da iz nje vse izhaja in se vanjo vse vrača.
Za homeopatijo je prvič slišala od zdravnika, ki jo je obiskal na osnovi njenega slovesa, da se pogovarja z duhovi umrlih.
S svojim znanjem homeopatije se ni znal spopasti z boleznijo nekega svojega bolnika, zato jo je prišel poprosit, da bi vzpostavila stik z začetnikoma homeopatije, s Hahnemannovim ali Mesmerjevim duhom in ju vprašala za nasvet v zvezi z njegovim zdravljenjem. Uspelo ji je vzpostaviti stik s Hahnemannovim duhom, ki je določil dve homeopatski zdravili, po katerih je bolnik uspešno okreval.
Po tem dogodku je zdravnik še večkrat poiskal njeno pomoč za svoje bolnike. Adelma pa je tudi sama začela zdraviti s pomočjo homeopatije, ki jo je nadgradila z magnetizmom.
Franz Friedrich Anton Mesmer in dr. Samuel Hahnemann
Zdravila je z osebnim stikom in na daljavo, zdravljenja pa nikoli ni zaračunavala. S pomočjo magnetizma je zdravila do svojega petdesetega leta, ko naj bi začela njena zdravilna moč pešati.
Adelmin recept za izdelavo zdravilne “sončne vode”: v steklenico natočite vodo in jo postavite na sonce. Po desetih minutah je pripravljena. Steklenico odstranite iz sonca in čez dan izpijte njeno vsebino.
Adelma je zdravila s pomočjo polaganja rok, z magnetizirano vodo in celo magnetizirano oranžado, nekatere bolnike je spravila v magnetično spanje, priporočala je namakanje v magnetni kopeli – vodi, v kateri se je kuhalo magnetno jeklo. Svetovala je uživanje “sončne vode”, nekaterim je svetovala nošnjo amuletov okoli vratu, včasih takšnih, ki so vsebovali Adelmine lase. Pogosto je zdravljenje morala spremljati molitev, tako bolnikova kot tudi Adelmina. Med kopelmi, ki jih je predpisovala, je bila kopel iz mila, kuhinjske soli in pšeničnih otrobov. Nekaterim je za izboljšanje zdravja priporočala drgnjenje delov telesa z mokro laneno brisačo ter tople ali hladne obkladke. Del njenega zdravljenja so bile tudi razne diete. Tako je nekaterim bolnikom prepovedala pitje vina, omejila je količine ali vrste mesa, včasih pa je njegovo uživanje tudi popolnoma prepovedala.
Glas o njeni zdravilni moči se je hitro začel širiti po svetu. Začela je prejemati pisma bolnikov iz različnih koncev Evrope in Amerike. S prošnjami za pomoč so se začeli nanjo obračati predvsem bolniki, ki so za tedanjo medicino predstavljali nerešljive primere. Z dopisovanjem je imela veliko dela, saj je na dan odgovorila tudi na osem do deset pisem.
Od uspešno ozdravljenih bolnikov je prejemala številna zahvalna pisma, nekateri so ji v znak hvaležnosti celo napisali pesmi, njeno zdravljenje s pomočjo duhov pa je bilo pogosto tudi predmet posmeha. Nekateri njenega delovanja nikakor niso mogli razumeti, prezirali so jo in zaničevali, prilepili so ji vzdevek “prismuknjena” grofica, najsovražnejši pa so jo ožigosali celo za čarovnico, kljub temu, da je bila baronica Adelma von Vay v prvi vrsti človekoljub, ki je brezplačno zdravila bolne, pomagala pomoči potrebnim, istočasno pa je bila pisateljica, glasbenica, homeopatinja, matematičarka in spiritistka, pripadnica teozofije, pogleda na svet, ki naglaša temeljno enost vseh ljudi na zemlji.
SLOVENSKE KONJICE 